Arhiv 2014

20 letnica DJP Kovk

Letos praznuje društvo jadralnih padalcev Kovk 20. obletnico svojega obstoja. Ob proslavitvi tega jubileja, je bila v soboto 15.marca klubska tekma in pogostitev v piceriji Anja.

Društvo  je bilo ustanovljeno 3.3.1994, potem ko je bilo že leto prej sekcija pri aero klubu 'Josip Križaj'. Pred 20. leti so si člani društva kot glavne naloge postavili naslednje cilje: organiziranje šolanja jadralnih padalcev in pridobitev ustreznih dovoljenj to je A-izpitov, dogovor z lastniki vzletnih in pristajalnih zemljišč, sodelovanje z drugimi JP društvi, . . .

Društvo od svojega nastanka skrbi za vzletišče Kovk in pristanek pri piceriji Anja. 

Prvi predsednik društva je bil J.Vidmar, inštruktor jadralnega padalstva pa M.Cigoj. Kot inštruktorja sta M. Cigoju sledila J.Vidmar in D.Pregelj, tako da je imelo v tem obdobju ajdovsko društvo enega največjih prirastkov članstva v Sloveniji. Društvo je bilo v tem obdobju, v letih 1995 - 1998 najštevilčnejše v svoji kratki zgodovini. Štelo je od 40 do 50 članov.

 Z razvojem padal in instrumentov se je uveljavilo XC letenje. To je tekmovanje v čim več preletenih kilometrih ne glede na kraj vzleta in pristanka, ob tem, da se spoštuje omejitve v civilnem letalstvu. Polete se prijavlja na spletno stran, ki je namenjena temu tekmovanju. V tej disciplini se je v preteklem desetletju uveljavilo precejšnje število članov kluba. Brata Valič in Pavel Kante so bili večkratni zmagovalci tega tekmovanja na državnem nivoju. Tudi nekaj drugih članov društva kot Blažič, Koren, Vidmar, Cigoj je imelo odlične uvstitve v tem tekmovanju. Društvo pa je nekajkrat poželo ekipno zmago.

Brata Valič sta tekmovala tudi v hitrostnih preletih in dosegala velike uspehe. Oba sta po večkrat zmagala na državnem prvenstvu. Urban Valič je bil že leta 2007 1. na svetovni jakostni lestvici. Istega leta je bil Urban 2., Aljaž 5. v svetovnem pokalu. Leta 2008 je bil Urban 4. v svetovnem pokalu, Aljaž pa 8. na evropskem prvenstvu. Leta 2009 je bil Aljaž 3. na svetovnem prvenstvu, ekipa Slovenije pa tudi 3. na svetovnem prvenstvu.

Brata Valič sta postavila tudi nekaj svetovnih rekordov: prelet s povratkom (269km), prelet na napovedan cilj(367km), prosti prelet(427km) in resnično uveljavila primorsko jadralno letenje in društvo Kovk.

Društvo ima danes 37 članov. Za razliko od prvih let, ko je bila večina članstva iz okolice Ajdovščine, so danes člani društva s celotne Primorske. Najpomembnejši dejavnik društvenega življenja so klubske tekme, ki se jih večina članov z veseljem udeležuje. Vsako leto se na osnovi seštevka petih klubskih tekem proglasi najpadalca društva Kovk. Na teh tekmah je serijski zmagovalec Pavel Kante, ki mu težko kdo pride do živega. Tu gredo zahvale za organizacijo vseh teh tekem predvsem Jožetu Vidmarju, za pripravo pokalov pa Emilu Blažiču. Vsako leto se izvaja tudi šolanje novih članov društva, za kar je zadolžen in zaslužen Jože Vidmar.  Potrebno je omeniti tudi zadnja dva predsednika: Toma Pavliča in Samota Božiča, ki sta veliko pripomogla k aktivnostim društva.

Kovk, ugoden veter še naprej !!!

---------------------------------------------------------------

Zimska liga - PWC Snežinka 2013/2014

Član DJP Kovk Stojan Kranjc 1. v športnem razredu

Rezultati PWC Snežinke 2013/2014 skupno po 4 taskih:

Prvi trije v Sport klasi:
1. Stojan Kranjc – Queen
2. Ivana Brozič – Marvel
3. Sandro Clemente – U-Fly

Overall zmagovalci:
1. Marko Novak – Enzo
2. Jošt Napred – Enzo2
3. Dušan Orož – Enzo2

Čestitke vsem, še posebej članu DJP Kovk Stojanu Kranjcu!

--------------------------------------------------------------------------------------

Kovk open 2014

Od 20.4.2014 do 25.4.2014 bo na Kovku FAI2 tekma,
Češka Liga KovkOpen 2014
http://kovk-open.com/index.php/news

Aljaž Valič 1.mesto v športnem razredu

Od srede 26.3.2014 do nedelje 30.3.2014 je bilo na Lijaku FAI2 tekmovanje v hitrostnih preletih z jadralnimi padali. Prva dva dni je bila tekma zaradi premočne burje odpovedana, naslednje dni pa so bile tekme izvedene v zelo dobrih pogojih.

Član DJP Kovk Aljaž Valič je osvojil 1.mesto v športnem razredu. Čestitamo!

Skupno
1. Aaron Durogati, Italy
2. Dušan Orož, Slovenia
3. Bojan Gaberšek, Slovenia

Dekleta
1. Nicole Fedele, Italy
2. Yvonne Dathe, Germany
3. Renata Kuhnova, Czeh republic

Športni razred
1. Aljaž Valič, Slovenia
2. Dušan Durkovič, Slovenia
3. Peter Vyparina, Slovakia

Fun razred
1. Renata Kuhnova, Czech republic
2. Zoltan Fordos, Hungary
3. Josef Kather, Germany

Novinci
1. Peter Kocjan
2. Sabina Louduva
3. Ambrož Mikelj

Rezultati: http://niceclouds.si/sl/results

----------------------------------------------------------------------------------------

Klubska tekma: Lijak - Postojna

Jože Vidmar - zmagovalec tekme Lijak - Postojna

V soboto, 10.5.2014, je bila prva letošnja klubska tekma (po dveh odpadlih). Zbrali smo se na vzletišču Lijak.  Ker so pogoji izgledali dobri,  smo postavili tradicionalno disciplino: prosti prelet s ciljem v Postojni. Ta disciplina, ki je med člani verjetno najbolj priljubljena, se spet ni izneverila. V res dobrih pogojih, je večina dobro odletela, šesterica tudi dosegla cilj. Za sedaj neuradni zmagovalec je Jože Vidmar, pred  Zlatkom Korenom in Samotom Božičem. Čestitamo.
-----------------------------------------------------------------------------------------

Bordairline Bad Aussee - Zlatko Koren drugi

V Bad Ausseeju se je 8. in 9. junija odvijalo tekmovanje Bordairline. Zlatko je po lanskem drugem mestu v domačem Tolminu zopet osvojil več kot odlično drugo mesto, ki šteje še več več kot lanski vrhunski rezultat. Njegova jeklena kondicija je bila spet neverjetna, saj je v dnevu in pol prehodil  64 km in preletel 198 km. Verjetno nam bo kaj več poročal, ko bo utegnil. Čestitke od članov DJP Kovk.

http://www.bordairline.com/pics_docs/bl2014/results_badaussee.pdf

--------------------------------------------------------------------------------------

Klubska tekma v XC preletu - zmagal Samo Božič

V soboto 28.6.2014 je bila klubska tekma v XC preletu. Zmagal je Samo Božič in tako vodi v skupni razvrstitvi letošnjih tekem. Pred zadnjo tekmo v točnosti pristajanja na točko, ki bo septembra v Desklah, je tako Samo prvi favorit za končno zmago v klubskem tekmovanju za naj padalca leta DJP Kovk.

Skupna razvrstitev pred zadnjo tekmo:

1.Božič Samo-52 točk
2.Bolko Robert-40
3.Bavdaž Tomaž-32
4.Vidmar,Pelhan-30
5.Blažič-29

-------------------------------------------------------------------------------------

Odprava na Mont Blanc

Člani odprave (od leve proti desni): Andrej Samsa, Slavko Samotrčan, Damjan Pregelj, Sandi Marinčič, Jože Vidmar, Pavlo Maj - Barbo in Zdenko Filipič

Nekateri člani odprave so tudi poleteli v dolino.Med njimi, tudi član DJP Kovk Jože Vidmar.

Čestitamo celotni odpravi in povzemamo pogovor z Damjanom Pregljem, glavnim organizatorjem, iz Primorskih novic:

nedelja, 17. avgust 2014

Štirim slovenskim jadralnim padalcem, med katerimi sta bila dva Primorca, je v začetku avgusta uspel polet s 4810 metrov visokega Mont Blanca, najvišje gore v Evropski uniji. Pred pol ure dolgim poletom so se dva dni vzpenjali proti vrhu z vso potrebno opremo.

“Ko poletiš čez ledeniške razpoke in jezike, nad gorami, višjimi od 2.000 metrov, ki na videz nimajo nobene višine, občutiš brezčasnost. Takrat vidiš, kako majhen si in kaj vse lahko kljub temu dosežeš. Začutiš energijo, ki je v zraku in je pozitivna, saj v teh višinah ni prostora za slabo energijo. Že v gorah je tako, kaj šele nad njimi,” je občutke ob nepozabnem poletu z Mont Blanca strnil Damjan Preglej, vodja odprave, sicer predsednik novogoriškega društva jadralnih padalcev Polet, kjer se je ideja za vzpon in polet tudi rodila.

Prav Pregelj, ki je tudi podpredsednik Zveze za prosto letenje Slovenije, z jadralnim padalstvom pa se ukvarja že 23 let, je bil pobudnik podviga. “Ko sem se pred dvema letoma nekako sprijaznil s tem, da sanj o vzponu na Mont Blanc verjetno ne bom uresničil, je začelo to šele zares goreti v meni,” se spominja in doda, da je za sprva le gorniško zamišljeno odpravo kmalu zbral skupino zainteresiranih.

S časom in razvojem je ideja dobila tudi jadralno-padalski zaključek. Krog zagretih se je, tako kot je pri podobnih projektih običajno, manjšal bliže kot je bil datum odhoda in 3. avgusta ob treh zjutraj se jih je iz Nove Gorice v kombiju odpeljalo sedem.

Poleg Damjana še Slavko Samotrčan, Zdenko Filipič in Pavlo Maj - Barbo iz domačega kluba Polet, Jože Vidmar iz ajdovskega društva jadralnih padalcev Kovk, Andrej Samsa iz ekipe jadralnih padalcev Kluba letalcev Vrhnika in Sandi Marinčič iz Aero kluba Kim Fly Vodice, najizkušenejši med vsemi, eden prvih jadralnih padalcev v Sloveniji, tudi izdelovalec jadralnih padal, plezalec in dober poznavalec Chamonixa in špic v njegovi okolici.

S padali, izdelanimi v Ajdovščini

“S seboj smo vzeli jadralna padala družbe Triple Seven domačih proizvajalcev, bratov Valič iz Ajdovščine. Trije smo poleteli s tremi različnimi modeli. Njihova padala so prvič poletela s tako visoke točke in so se odlično izkazala,” še izpostavi Pregelj. Pojasni tudi, da so za tak podvig vsekakor potrebne predhodne priprave.

“Najprej smo začeli namesto z avtomobili iz doline do vzletišča nad Lijakom, na Kovk ... hoditi peš. S padali na hrbtu in brez njih smo veliko prehodili tudi v zimskem času. Krn je primer lepega vzletišča in dobrega treninga za hojo z derezami. Nekajkrat smo se povzpeli tudi na Triglav,” opiše priprave.

Za aklimatizacijo so se dan po odhodu iz Nove Gorice najprej povzpeli na Monte Rosa, ki je s 4.634 metri višine drugi najvišji vrh v Alpah. Nekateri med njimi so tam že občutili posledice bolj redkega zraka in prve znake višinske bolezni. Potem ko so prespali v zavetišču Gnifetti, 3647 metrov visoko, so se naslednje jutro podali proti najvišji točki tega gorskega masiva na italijanski strani, na vrh Margherita (4.554 m), kjer stoji tudi najvišja planinska koča v Alpah.

Zaradi stiske s časom se je med vzponom pojavila dilema, ali osvojiti vrh ali poleteti z gore. Izbrali so letenje in se z višine dobrih sto metrov pod vrhom spustili v dolino.

Adrenalinsko, ne pa ekstremno

Dva dni kasneje se je začel vzpon na Mont Blanc. Najprej z zobato železnico, potem jih je čakalo tri do pet ur hoje do koče Tete Rousse na višini 3167 metrov, od tam naprej pa še tri do štiri ure zelo upočasnjene hoje do koče Gouter 3835 metrov visoko. Pri koči Tete Rousse se je zaključil planinski in začel alpinistični del vzpona, kjer je potrebna vsa zimska gorniška oprema z derezami, gamašami, cepini...

“Del vzpona med prečkanjem ledenika je precej nevaren, saj leti dol led, pa kamenje. Alpinisti se na leteče serake med seboj opozarjajo s kričanjem, kar smo tudi doživeli,” pove Pregelj in doda, da jim je slovenski gorski vodnik, ki dela v Chamonixu, in so ga srečali med vzponom, povedal, da sta letos umrla že dva alpinista, vsako leto pa se med vzponom na Mont Blanc od življenja poslovi od štiri do šest alpinistov.

Glede nevarnosti vzpona in poleta z Mont Blanca pa pove še tole: “To je zelo nevarno za tiste, ki se tega ne lotijo varno. Po neki definiciji je ekstremizem vse tisto, česar se lotiš z mislijo 'Ah, saj bo!' Naskok na tako goro je s primerno opremo in ob dobri pripravljenosti nekaj adrenalinskega, ni pa to ekstremno.”

Na vrhu pozdrav žareče krogle

Na dan D, v četrtek, 7. avgusta, so se že ob dveh zjutraj odpravili od koče Gouter proti 1.000 višinskih metrov oddaljenemu vrhu.

“To je bil pogled realnosti v oči. Tema, sneg, led, mraz, 20 kilogramov opreme na hrbtu,” navede Pregelj in pojasni, da se je iz koče odpravilo kar precej alpinistov. Že do bivaka, ki stoji na pol poti do vrha, se je gneča razvlekla, naprej proti vrhu pa je vztrajalo še precej manj ljudi.

“Hodili smo vsak v svojem ritmu in vrh dosegli ob 6.20. Tam nas je čakalo lepo presenečenje, saj nas je obsijalo sonce, ki se je začelo dvigati od spodaj navzgor, kar je nekoliko nenavadno, ker tega nisi vajen, “ se spominja Pregelj.

Na kopastem vrhu, katerega gornjih nekaj metrov pokrivata večni led in sneg, so se zaradi mraza, termometer je kazal -15 stopinj Celzija, zadržali le slabe pol ure, toliko da se jim je dosežek dobro vtisnil pod kožo in so naredili nekaj spominskih fotografij, potem pa so se zaradi večje varnosti in lažjega vzleta odločili za sestop do prvega sedla, kakšnih 150 metrov nižje.

Vsem ni uspelo poleteti

Čeprav dan prej in dan pozneje z Mont Blanca ne bi bilo mogoče poleteti, se je tudi v tem primeru ponovila že pregovorna sreča z vremenom, ki spremlja Preglja.

“Tako kot vedno sem se zanašal na polno luno. Teden, ki gre proti polni luni, je po mojih izkušnjah večinoma ugoden za letenje. Upoštevanje tega se mi je do zdaj obrestovalo pri organiziranju številnih tekmovanj v jadralnem padalstvu, pa tudi v tem primeru,” razkrije skrivnost, a takoj doda, da vsi člani odprave niso imeli sreče z vremenom, ker so prišli na vzletišče nekoliko prepozno.

Tako je polet nad oblake, ki so zakrivali pogled v dolino, uspel le prvim štirim. Po približno pol ure ugodnega vremena se je namreč veter močno okrepil, nebo se je zaprlo in možnosti za vzlet tistega dne je bilo konec, tako da so morali preostali člani ekipe v dolino peš.

Že Sandija Marinčiča, ki je prvi vzletel, je veter odnesel proti Chamonixu, kjer julija in avgusta zaradi množice turističnih in reševalnih helikopterjev v zraku, ni dovoljeno pristajati z jadralnimi padali, a ni šlo drugače. Damjan je skupaj z Jožetom in Andrejem izkoristil trenutke optimalnega vremena in po pol ure dolgem poletu pristal na izhodišču, ob začetku zobate železnice, tri tisoč metrov nižje.

Vzlet pri -15, pristanek pri 20°C

“Težko je opisati občutke v zraku. Kljub mrazu te kar 'trže' od evforije, ko se iz beline vse skupaj počasi preliva v sivino in naprej v zeleno, ko pod seboj opazuješ prehojeno pot. Nepozabno,” zaključi Damjan in omeni, da so poleteli pri -15 stopinj Celzija, čez pol ure pa so v popolni zimski opremi pristali pri temperaturi 20 stopinj Celzija, kjer so ljudje hodili naokrog v kratkih rokavih.

Zvečer, potem ko so se z gore vrnili tudi preostali člani odprave, so v Chamonixu skupaj nazdravili na uspešno zaključen podvig.

Damjanu bo od celotne odprave v spominu najbolj ostalo to, da so se med seboj dobro razumeli in ni bilo nobenih trenj, pa mogočnost vsega tistega ledu, počasnost napredovanja zaradi redkega zraku, ki te ne pusti naprej kljub dobri fizični pripravljenosti, ter občutek samote, čeprav so tudi drugi ljudje lezli gor, in tišina, ki je bila na trenutke prav zastrašujoča, jasno pa tudi sam polet z idealnim vzletom, ki se ga ne da izbrisati iz spomina.

Naslednji izziv Elbrus (5642 m)

To seveda ni bila prva odprava društva Polet. Vsako leto gredo kam, resda pa so bile vse dosedanje odprave osredotočene na letenje. Večkrat so bili že v Franciji, pa v Srbiji, Makedoniji. Damjan je že poletel tudi s 3343 metrov visoke Marmolade, najvišjega vrha v Dolomitih.

“Imamo že nov izziv. Padla je namreč ideja za podobno odpravo na Elbrus v Rusiji na zahodnem delu gorovja Kavkaz, ki je s 5.642 metri najvišji vrh Evrope. Tudi z njega so že poleteli z jadralnim padalom. Za vzletanje naj bi bil enostavnejši od Mont Blanca, a težje dostopen,” razkrije nove cilje Pregelj in mimogrede doda, da se pri nas vse bolj razvija t.i. “hike & fly”, kar pomeni peš vzpon na goro in polet z nje. To pa zato, ker sodobni materiali omogočajo vse lažja padala.

O pomenu dosežka na Mont Blancu pa navrže še, da tudi v tujini ni prav veliko takih, ki bi se s padali peš povzpeli nanj in poleteli v dolino.

“Tudi Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike, je zagotovo eden od mikavnih ciljev. Težava je predvsem čas. Morda enkrat tik pred penzijo,” sklene Pregelj, zadoščeno pomirjen po izpolnitvi dolgoletne želje in še vedno zagorel v obraz od višinskega sonca na najvišji točki Evropske unije.

NACE NOVAK

----------------------------------------------------------------------------------------------

Deskle 2014: Tom Pavlič dobil pika tekmo, Samo Božič najpadalec 2014

Pika tekma Deskle 2014: 1.Tom Pavlič, 2.Branko Črnigoj, 3.Jože Vidmar

Tom Pavlič je pripravil komentar tekme in sezone:

Kakor celo leto, tudi zaključek letošnje sezone je bil zaznamovan z nepredvidljivimi in neugodnimi vremenskimi razmerami. Zaključna prireditev, ki krona društvene aktivnosti in zaokroži tako tekmovalni del, kot klubsko druženje, je bila zaradi teh razlogov odrinjena v začetek oktobra. A navkljub objektivnih in subjektivnih razlogov, ki so botrovale, da se marsikateri član ni dogodka udeležil in bil iskreno pogrešan, se nas je kar nekaj predstavnikov članstva društva, tako iz južnih kakor severnih območij, prikazalo na tem tradicionalnem dogodku.
Veter iz vzhoda je botroval, da se je pričelo vse lahkotno s čvekanjem in smejanjem, kakor da bi tekmovalni del bil že pod streho. A temu ni bilo tako in najbolj zagretim in neučakanim se je že mudilo proti vzletišču. Zbralo se nas je za en kombi, z obrazložitvijo, da raje čakamo na vzletišču kot tu na pristanku... čeprav sem iskreno povedano vedel, da se čakanja še nisem navadil. Na lično urejenem štartu ni pihalo skoraj nič, a skoraj z vseh smeri. Navkljub namenskim obotavljanjem sem, kot mi je v navadi, prvi potegnil in v brezvetrju skočil čez grmovja. Vzhodnik, katerega se na vzletišču ne čuti, saj ga prikriva vrh hriba, je ob grebenu pihal okoli 20 km/h, tako da se je dalo lepo balonirat. Zadaj, južneje od Sabotina, so se videli padalci in zmajarji, ki so nabrali visoko pod bazo in odleteli z vetrom... A v teh razmerah Kuk ni najboljše izhodišče, zato smo Rooki in en star Venus, obdelovali krošnje nad Desklami. Pogoji medtem so se le slabšali in vetra nad vzletiščem niso uspeli okusiti vsi, marsikateri (domačin) pa se na štart ni niti odpravil. Ko smo videli, kar je bilo za videt, in odleteli, kar je bilo za odletet, smo se spustili proti piki, kjer v razburkanem ozračju ni in ni hotelo dol (težava je pestila predvsem Axise). Tudi tu se je močen veter kdaj zavil v brezvetrje in natančnost pristajanja ni bila vedno najenostavnejša. Izkušeni piloti so prikazali, da so kos tudi takim razmeram in navkljub zahtevni preizkušnji pristajali v bližini pike. Vsem sem (presenetljivo) mešal štrene jaz, ko sem z veliko mero sreče in izredno odpornostjo padala proti staliranju, pristal natanko na sredino palačinke. Drugega mesta se je veselil Zlatko, tretjega pa Čiro. Odnesli smo domov krasne pokale, ki je vešče izdelal majster Emil. Pokala za naj padalca iz severne primorske ni bilo na vidiku, saj je Zlatko vedel, da ga lahko pusti kar pri sebi doma še za eno leto. Naj padalca leta 2014 pa si je priboril Samo, ki se pa zaradi službenih obveznosti podelitve ni mogel udeležiti. Ne glede na to čestitke predsedniku!
In tako je bilo. Posedli smo, pojedli in najedli, pogovorili in nasmejali, vse do pozno... v večer. Želja je vedno, da bi bila udeležba te prireditve večja, a nikoli nisem z njo razočaran. V Desklah zaključek sezone vedno uspe. Čestitke organizatorjem in njihovim boljšim polovicam, ki so poskrbeli za ureditev vzletišča in večerno pogostitev. Hvala!